Raziskave na celičnih kulturah človeškega kostnega mozga so pokazale, da epoetin beta specifično stimulira eritropoezo, ne pa tudi levkopoeze.

Za Selenastrum capricornutum in Scenedesmus subspicatus se priporoča, da je začetna gostota celic v preskusnih kulturah približno 104 celic/ml.

Navadno se pripravijo kratkotrajne kulture jetrnih celic sesalcev, tako da se jetra perfundirajo in situ s kolagenazo in se sveže odcepljenim jetrnim celicam omogoči, da se pritrdijo na ustrezno podlago.

Suspenzijo tkiva organa, obdelano s protiserumom, vcepimo v mlade celične kulture v fazi aktivne rasti, da dobimo končni razredčeni tkivni material v gojišču 1:1000. Za vsak organ dodamo 40 μl inokuluma v eno jamico, ki vsebuje 2 ml gojišča.

Pozitivni rezultati preizkusa genskih mutacij v celicah sesalcev in vitro pomenijo, da preizkušana snov povzroča genske mutacije v uporabljenih kultiviranih sesalskih celicah.

Namen preizkusa kromosomskih aberacij in vitro je določiti snovi, ki povzročijo strukturne kromosomske aberacije v kultiviranih sesalskih celicah (1) (2) (3).

S pomočjo celičnih kultur kostnega mozga človeka so pokazali, da epoetin alfa spodbuja zgolj eritropoezo in ne vpliva na levkopoezo.

Pozitivni rezultati preizkusa kromosomskih aberacij in vitro pomenijo, da preizkušana snov povzroča strukturne kromosomske aberacije v kultiviranih somatskih celicah sesalcev.

celice se namnožijo iz založnih kultur, nasadijo v gojišče tako na gosto, da kultura ne bo dosegla konfluentne rasti, preden se požanjejo, in se inkubirajo pri 37 °C.

Celice iz zamrznjene zaloge kultur se v gojišče kulture zasejejo v ustrezni gostoti in se ponovno kultivirajo vsaj enkrat, preden se uporabijo v preskusu fototoksičnosti 3T3 NRU in vitro.

Vključiti je treba tudi analitske metode za določanje količine ali delovanja proteinskih produktov, npr. s testiranjem eksponentnih kultur in supernatantov kulturne v živalskih celičnih biotestih.

Povišana telesna temperatura z negativnimi kulturami po zdravljenju s kladribinom se pojavlja pri 10−40 % bolnikov z dlakavocelično levkemijo in jo le redko opažamo pri bolnikih z drugimi neoplastičnimi motnjami.

Po rutinskem postopku je treba bistro suspenzijo vzorcev epitela, vezikularne tekočine ali fecesa,za katere se sumi, da vsebujejo virus vezikularne bolezni prašičev, nanesti na občutljive celične kulture.

225 μl supernatanta kulture dodamo v jamice, ki vsebujejo sveže celice SHK-1 v fazi aktivne rasti, na ploščah po 12 jamic in inkubiramo pri 14 ± 2 °C do 18 dni.

Uporabljene celice se izberejo na podlagi zmožnosti rasti v kulturi, stabilnosti kariotipa, kromosomskega števila, raznolikosti kromosomov in pogostnosti spontanih kromosomskih aberacij.

Z istim preskusnim protokolom je mogoče uspešno uporabiti tudi druge celice ali celične linije, če so pogoji kulture prilagojeni specifičnim potrebam celic, vendar pa je treba dokazati enakovrednost.

Na voljo so poskusi celičnih transformacij sesalcev, s katerimi se merijo zmožnosti snovi, da povzroči morfološke in vedenjske spremembe v celičnih kulturah, ki naj bi bile povezane z malignimi transformacijami - in vivo (metoda B.21).

Površinski antigen HBV (HBsAg) je pridobljen z genetskim inženiringom na kulturi celic kvasovk (Saccharomyces cerevisiae), ki so nosilec gena, ki kodira glavni površinski antigen HBV.

Negativni rezultat iz preskusa fototoksičnosti 3T3 NRU (PIF < 5 ali MPE < 0,1) in vitro kaže, da pod uporabljenimi pogoji preskušana snov ni bila fototoksična za kultivirane celice sesalcev.

Skupni vzorci se nato nacepijo v homologne celične kulture, nerazredčene in razredčene v razmerju 1:10 (končna razredčitev supernatanta 1:10 oziroma 1:100), kakor je opisano v delu I.III.2.

Zdravilo Nobivac Piro vsebuje majhne količine antigenov (topnih parazitskih antigenov) zajedavca B. canis in sorodne vrste B. rossi, pridobljenih iz kultur parazitov v rdečih krvnih celicah.

Za kvantitativni mikrotitrski test VN za ugotavljanje protiteles proti virusu vezikularne bolezni prašičev se uporabljajo celice IB-RS-2 ali enakovredni celični sistem in mikrotitrske plošče za tkivne kulture, katerih jamice imajo ravno dno.

Pri vzdrževanju kultur naj se uporabijo ustrezna gojišča za kulture in pogoji inkubacije (posode za kulture, koncentracija CO2, temperatura in vlažnost). Trajne celične linije in sevi se redno preverjajo, ali je v njih modalno kromosomsko število stabilno in ali niso okužene z mikoplazmo;

"mikroorganizem" pomeni katero koli mikrobiološko enoto, celično ali necelično, ki je sposobna razmnoževanja ali prenosa genskega materiala, vključno z virusi, viroidi, živalskimi in rastlinskimi celicami v kulturi;

Obdelovane kulture se vzdržujejo na rastnem gojišču dovolj dolgo obdobje, značilno za vsak izbran lokus in vrsto celic, ki omogoči skoraj optimalno izražanje fenotipa induciranih mutacij.

Protitelo je pridobljeno iz suspenzije kulture celic sesalcev (ovarija kitajskega hrčka) in očiščeno z afinitetno kromatografijo ter ionsko izmenjavo, vključno s specifičnimi postopki odstranjevanja in inaktivacije virusov.

Živ, atenuiran virus Aujeszkyjeve bolezni, sev NIA3- 783: ≥105. 2. ≥CCID50 * v 2 ml odmerka po pripravi emulzije * CCID50 = količina virusa, ki inficira 50 % inokuliranih celičnih kultur

Protivirusna aktivnost in vitro Na celičnih kulturah humanih T- limfoidnih celic, okuženih z za celično linijo prilagojeno varianto virusa HIV- 1 H9IIIB, je raltegravir v koncentracijah 31 ± 20 nM povzročil 95 % inhibicijo (IC95) replikacije virusa HIV- 1 (v primerjavi z netretiranimi, z virusom okuženimi kulturami).

Za preskus fototoksičnosti se celice v gojišče kulture zasejejo v takšni gostoti, da se kulture do konca preskusa ne bodo spojile, tj. ko se 48 ur po zasejanju celic določa viabilnost celic.

Delovanje interferona beta- 1b je omejeno na vrsto, zato najrelevantnejše informacije o farmakologiji interferona beta- 1b izvirajo iz raziskav človeških celic v kulturah in iz in vivo študij pri ljudeh.

Na obeh ploščah se nato gojišče za obdelovanje nadomesti z gojiščem kulture, po nadaljnjih 24 urah inkubacije pa se 3 ure določa viabilnost celic s sprejemanjem nevtralne rdeče (NRU). Relativna viabilnost celic, izražena kot odstotek neobdelanih negativnih kontrol, se izračuna za vsako od osmih preskusnih koncentracij.

Pri in vitro vrednotenju genske mutacije in/ ali vplivov na kromosome pri testih na celicah mišjega limfoma, kulturi človeških limfocitov iz periferne krvi in pri in vivo vrednotenju vplivov na kromosome pri mikronukleus testih na podganah niso opazili znakov genotoksičnosti.

Poleg tega je raltegravir zaviral razmnoževanje virusa v kulturah z mitogenom aktiviranih humanih perifernih monocitov, okuženih z različnimi, predvsem kliničnimi izolati virusa HIV- 1, vključno z izolati, odpornimi na zaviralce reverzne transkriptaze in zaviralce proteaze.

Pri metodi vključitve v ploščo (1) (2) (3) (4) brez aktivacije presnove se navadno 0,05 ml ali 0,1 ml preizkušane raztopine, 0,1 ml sveže bakterijske kulture (ki vsebuje približno 108 živih celic) in 0,5 ml sterilnega pufra zmeša z 2,0 ml poltrdega gojišča.

Celice v suspenziji ali enoplastni kulturi se za ustrezno časovno obdobje izpostavijo preizkušani snovi, ob aktivaciji presnove in brez nje, in se kultivirajo na novem gojišču, da se določi citotoksičnost in se omogoči izražanje fenotipa pred selekcijo mutant (9) (10) (11) (12) (13).

Celične kulture se v poprej določenih intervalih po izpostavitvi preizkušani snovi obdelajo s snovjo za ustavitev metafaze (npr. Colcemidom® ali kolhicinom), se požanjejo in obarvajo, nato se metafazne celice mikroskopsko pregledajo, da se določi navzočnost kromosomskih aberacij.

Ti prostori morajo biti na voljo za pripravo steklovine in gojišč, za vzdrževanje in pripravo neokuženih celičnih kultur, obdelavo serumov in serološke preiskave (razen za metode, pri katerih se uporablja živ virus APK), in za zagotavljanje upravne in pisarniške dejavnosti.

Protivirusna aktivnost: Koncentracija prostega efavirenza, potrebna za 90 % do 95 % in vitro inhibicijo laboratorijskih in kliničnih izolatov divjega tipa ali tistih, ki so rezistentni na zidovudin, je bila v območju od 0, 46 do 6, 8 nM, in sicer v limfoblastoidnih celičnih linijah, perifernih krvnih enojedrnih celicah (PBMC) in v kulturah makrofagov/ monocitov.

Za vsako preskušano kemikalijo se celice enako zasejejo v dve ločeni 96-kanalni plošči, ki gresta nato hkrati čez celotni preskusni postopek pod enakimi pogoji kultiviranja, razen časovnega obdobja, v katerem se ena plošča obseva (+ UVA/vidna svetloba), druga pa ostane v temi (- UVA/vidna svetloba).

Intravenozni indeksi patogenosti, večji kot 1,2, kažejo na prisotnost virusa, ki zahteva celovito izvajanje ukrepov nadzora (bilo bi koristno, če bi nacionalni laboratoriji opravljali tudi test za ugotavljanje sposobnosti izolata, da tvori plake na celičnih kulturah, kot je natančno opisano v Poglavju 8).

Hkratna nasaditev materiala na prašičje celične linije in eno od prej navedenih tkivnih kultur (najbolj priporočljivo na primarne ščitnične celice goveda) je uporabna pri določanju, ali vzorci vsebujejo virus vezikularne bolezni prašičev ali virus slinavke in parkljevke, ker virus vezikularne bolezni prašičev raste le v celicah prašičev.

Indinavir je v koncentracijah od 25 do 100 nM povzročil 95 % inhibicijo virusnega širjenja v kulturah z mitogenom aktiviranih človeških perifernih krvnih enojedrnih celic, okuženih z različnimi, primarno kliničnimi izolati HIV- 1, vključno z izolati, odpornimi na zidovudin in nenukleozidne zaviralce reverzne transkriptaze (NNRTI – » non - nucleoside reverse transcriptase inhibitor «).

Opravljene so bile študije genotoksičnosti: Čeprav v objavljenih študijah cisteamina poročajo o pojavu kromosomskih aberacij pri gojenih vrstah eukariotskih celic, v posebnih študijah z cisteaminijevim bitartratom Amesov test ni potrdil mutagenega učinka, enako kot tudi test mikrojeder pri miših ni potrdil klastogenosti.

Mikrobiologija Indinavir je v koncentracijah od 50 do 100 nM povzročil 95 % inhibicijo (IC95) virusnega širjenja (relativno glede na z virusom okuženo nezdravljeno kontrolo) v kulturah človeških T- limfoidnih celic in primarnih človeških monocitih/ makrofagih, okuženih s HIV- 1 različicami LAI, MN, RF oz. makrofagotropično različico SF- 162.