kulturna dobrina

Kulturni cilji

(1) Posestnik ukradenega kulturnega predmeta mora predmet vrniti.

(a) izvoz predmeta kulturne dediščine takrat, ko se zahteva njegovo vračilo, ni več nezakonit, ali

(c) državo pogodbenico iz prvega odstavka 8. člena, v kateri je predmet kulturne dediščine, pomeni sklicevanje na ozemeljsko enoto te države, v kateri je predmet;

IZROČANJE UKRADENIH PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE

(3) Namesto odškodnine in sporazumno z državo, ki zahteva vračilo, se lahko posestnik, ki mora tej državi vrniti predmet kulturne dediščine, odloči, da:

(5) Posestnik ne more imeti ugodnejšega položaja kot oseba, od katere je pridobil predmet kulturne dediščine z dedovanjem ali brezplačno kako drugače.

VRAČANJE NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE

(1) Posestnik ukradenega predmeta kulturne dediščine, ki ga je treba vrniti, je ob izročitvi predmeta upravičen do plačila pravične in razumne odškodnine, če ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet ukraden, in lahko dokaže, da je ob pridobitvi predmeta ravnal s primerno skrbnostjo.

(4) Pri zahtevku za izročitev predmeta kulturne dediščine, ki je sestavni del evidentiranega spomenika ali arheološkega območja ali ki pripada javni zbirki, ni treba upoštevati časovnih omejitev, razen omejitve treh let od takrat, ko je vlagatelj zahtevka izvedel, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik.

(1) Posestnik predmeta kulturne dediščine, ki je predmet pridobil po tem, ko je bil nezakonito izvožen, je upravičen, da mu država, ki zahteva vračilo, ob vrnitvi plača pravično in razumno odškodnino, če ob pridobitvi ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet nezakonito izvožen.

(3) Sodišče ali drug pristojni organ zaprošene države odredi vračilo nezakonito izvoženega predmeta kulturne dediščine, če država, ki zahteva vračilo, ugotovi, da odstranitev predmeta z njenega ozemlja bistveno škoduje vsaj enemu od teh interesov:

(4) Stroške vračila predmeta kulturne dediščine v skladu s tem členom krije država, ki vračilo zahteva, kar ne posega v pravico te države, da stroške izterja od katere koli druge osebe.

(1) V državi, v kateri je bil vložen zahtevek, se določbe II. poglavja uporabljajo samo za predmete kulturne dediščine, ki so bili ukradeni po začetku veljavnosti te konvencije, če:

(1) Država pogodbenica lahko zaprosi sodišče ali drug pristojni organ druge države pogodbenice, da odredi vračilo predmeta kulturne dediščine, nezakonito izvoženega z ozemlja države, ki zahteva vračilo.

(2) Ne glede na določbe pododstavka (b) prejšnjega odstavka se določbe tega poglavja uporabljajo, kadar so predmet ustvarili pripadnik ali pripadniki plemena ali domorodne skupnosti za svojo tradicionalno ali obredno uporabo in bo predmet skupnosti vrnjen.

(3) Ne glede na tako odpoved ta konvencija vseeno velja za zahtevke o izročitvi ali zaprosila za vračilo predmetov kulturne dediščine, ki so bili vloženi pred dnem začetka veljavnosti odpovedi.

(2) Določbe III. poglavja se uporabljajo samo za predmete kulturne dediščine, ki so bili nezakonito izvoženi po začetku veljavnosti te konvencije za državo, ki je vložila zahtevek, kot tudi za državo, v kateri je bil zahtevek vložen.

(b) se izogibati postavljanju vojaških ciljev v bližini kulturnih dobrin.

Pri zahtevku, vloženem v drugi državi pogodbenici za izročitev predmeta kulturne dediščine, premeščenega s spomenika, arheološkega območja ali javne zbirke v državi pogodbenici, ki da tako izjavo, je prav tako treba upoštevati to časovna omejitev.

(2) V tej konvenciji se predmet kulturne dediščine, ki je bil nezakonito izkopan ali zakonito izkopan, toda nezakonito obdržan, obravnava kot ukraden, kadar je to v skladu z zakonodajo države, v kateri je bil izkopan.

(2) Predmet kulturne dediščine, začasno izvožen z ozemlja države, ki zahteva vračilo, za namene, kot so razstave, raziskave ali restavriranje, na podlagi dovoljenja, ki je bilo izdano v skladu z zakonom, ki ureja izvoz zaradi varstva njene kulturne dediščine, in ni bil vrnjen v skladu s pogoji tega dovoljenja, se šteje za nezakonito izvožen predmet.

(3) Vsak zahtevek za izročitev mora biti vložen v treh letih od takrat, ko je vlagatelj zahtevka izvedel, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik, vsekakor pa v petdesetih letih po kraji.

KONVENCIJA UNIDROIT-a O UKRADENIH ALI NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETIH KULTURNE DEDIŠČINE

(5) Vse zahteve za vračilo morajo biti vložene v treh letih po tem, ko je država, ki zahteva vračilo, ugotovila, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik, vsekakor pa v petdesetih letih od datuma izvoza ali datuma, ko naj bi bil predmet vrnjen v skladu z dovoljenjem, omenjenim v drugem odstavku tega člena.

(b) vračilo predmetov kulturne dediščine, odstranjenih z ozemlja države pogodbenice v nasprotju z zakonodajo, ki ureja izvoz predmetov kulturne dediščine zaradi varovanja njene kulturne dediščine (v nadaljevanju »nezakonito izvoženi predmeti kulturne dediščine«).

(2) Pri ugotavljanju, ali je posestnik vedel ali je upravičeno mogel vedeti, da je bil predmet kulturne dediščine nezakonito izvožen, se upoštevajo okoliščine pridobitve, vključno s tem, da nima izvoznega dovoljenja, potrebnega po zakonodaji države, ki zahteva vračilo.

(a) določitev kulturne dobrine pod razširjenim varstvom za cilj napada;

(8) Poleg tega mora biti zahtevek za izročitev sakralnega predmeta ali predmeta kulturne dediščine, pomembnega za skupnost, ki pripada plemenski ali domorodni skupnosti v državi pogodbenici in ga ta skupnost uporablja kot del svoje tradicije ali obredja, v skladu s časovnimi omejitvami, ki veljajo za javne zbirke.

(1) Vsak zahtevek na podlagi II. poglavja in zaprosilo na podlagi III. poglavja se poleg tega, da se lahko vložita na sodiščih ali pri drugih pristojnih organih države pogodbenice, v kateri je predmet kulturne dediščine, vložita na sodiščih ali drugih pristojnih organih, ki imajo po veljavnih predpisih sodno pristojnost v državah pogodbenicah.

(i) je kulturna dobrina po svoji funkciji spremenjena v vojaški cilj in

(i) da je cilj kulturna dobrina, varovana po 4. členu konvencije;

(2) Brez vpliva na posestnikovo pravico do odškodnine, omenjeno v prejšnjem odstavku, si je treba v razumnih mejah prizadevati, da bi oseba, ki je posestniku dala predmet kulturne dediščine, ali kateri koli drug posrednik plačal odškodnino, kadar je to v skladu z zakonom države, v kateri je bil zahtevek vložen.

ali ugotovi, da je predmet velikega kulturnega pomena za državo, ki zahteva vračilo.

(d) določitev kulturne dobrine, varovane po konvenciji ali tem protokolu, za cilj napada;

»Dejavnosti, usmerjene na podvodno kulturno dediščino« pomenijo dejavnosti, katerih glavni objekt je podvodna kulturna dediščina in ki lahko neposredno ali posredno fizično prizadenejo ali kako drugače poškodujejo podvodno kulturno dediščino.

e) spodbujajo varstvo kulturne dediščine kot osrednji dejavnik pri skupnih ciljih trajnostnega razvoja, kulturne raznovrstnosti in sodobne ustvarjalnosti;

pravilo Dejavnosti, usmerjene na podvodno kulturno dediščino, ne smejo prizadeti podvodne kulturne dediščine bolj, kakor je potrebno za cilje projekta.

»Dejavnosti, ki slučajno vplivajo na podvodno kulturno dediščino« pomenijo dejavnosti, ki lahko, kljub temu da njihov glavni objekt ali eden od objektov ni podvodna kulturna dediščina, fizično prizadenejo ali kako drugače poškodujejo podvodno kulturno dediščino.

Ta konvencija se uporablja za mednarodne zahtevke za: (a) izročitev ukradenih predmetov kulturne dediščine;

d) spodbujajo doseganje večje kakovosti pri sodobnem dopolnjevanju okolja brez ogrožanja njegovih kulturnih vrednot.

(a) prestaviti premične kulturne dobrine iz bližine vojaških ciljev ali zagotoviti njihovo ustrezno varstvo na kraju samem;

(3) Ta konvencija na noben način ne uzakonja katerega koli nezakonitega posla kakršne koli narave, ki je bil opravljen pred začetkom veljavnosti te konvencije ali ki ni zajet v prvem ali drugem odstavku tega člena, kot tudi ne omejuje katere koli pravice države ali druge osebe, da na podlagi pravnih sredstev, ki so na voljo zunaj okvira te konvencije, vloži zahtevek za izročitev ali vračilo predmeta kulturne dediščine, ki je bil ukraden ali nezakonito izvožen pred začetkom veljavnosti te konvencije.

»Nesnovna kulturna dediščina« pomeni prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine.

(a) ukreniti vse, kar je možno, da preveri, ali cilji, ki naj bi bili napadeni, niso kulturne dobrine, varovane po 4. členu konvencije;

(7) V tej konvenciji je »javna zbirka« skupina inventariziranih ali drugače evidentiranih predmetov kulturne dediščine, ki so v lasti:

pravilo Pri dejavnostih, usmerjenih na podvodno kulturno dediščino, morajo imeti nedestruktivne tehnike in metode pregledov prednost pred dvigom predmetov.

ODLOČENE, da učinkovito prispevajo k boju proti nedovoljeni trgovini s predmeti kulturne dediščine, s tem da naredijo pomemben korak k določitvi skupnih, najnujnejših pravnih predpisov za izročanje in vračanje predmetov kulturne dediščine med državami pogodbenicami, da bi se s tem izboljšala ohranitev in varstvo kulturne dediščine, kar je v korist vseh,

(2) Vsaka država pogodbenica lahko določi tudi sodišča ali druge organe, ki so pristojni, da odredijo izročitev ali vračilo predmetov kulturne dediščine v skladu z določbami II. in III. poglavja.