Definicija: 1. Pripadnik oboroženih sil, ki se nahaja na položaju, kjer ima pooblastila za poveljevanja enoti, ladji ali sestavu. 2. Višji častnik v oboroženih silah ali v drugih silah v veliko državah, imenovan za poveljevanje večjim sestavom, rodovom ali zvrstem oboroženih sil; tudi poveljujoči v operativnem, operativno-strateškem in strateškem poveljstvu. Glej tudi executing commander; exercise commander; Major NATO Commander; national command; national force commander; national territorial commander; releasing commander.
Vir - besedilo: Angleško-slovenski vojaški terminološki slovar, MORS, 2006