Definicija: Pri nadzoru zračnega prometa v državah članicah Nata, metoda urejanja identificiranega zračnega prometa v določenem zračnem prostoru, ki se izvaja z elektronskimi sredstvi. Izvaja jo pooblaščena služba za kontrolo zračnega prometa.

Definicija: Način kontrole, ki temelji na pozitivni identifikaciji, sledenju ali vodenju zrakoplovov ter jo izvaja pooblaščeni organ s pomočjo elektronskih sredstev. Pozitivna kontrola temelji na podatkih v realnem času, ki jih posredujejo naprave, kot so radarji, naprave za razpoznavanje sovražnih in lastnih zrakoplovov, naprave za zveze ter podatkovne povezave. Je zelo zahtevna glede opreme in potreb po kadrih.