Definicija: Letala, ki vzletajo eno za drugim, v koloni.

Definicija: Zmogljivost zrakoplova za navpičen vzlet in pristanek in za prehod v premikanje naprej ali iz njega na višini, kjer se je treba izogniti okoliškim oviram. Glej tudi short take-off and landing; short take-off and vertical landing aircraft; vertical/short take-off and landing aircraft.

Definicija: Sposobnost zrakoplova, da preleti 15-metrsko oviro, ki je 450 m oddaljena od pričetka vzletanja, ali, pri pristajanju, ustaviti se po 450 metrih po preletu nad 15-metrsko oviro. Glej tudi short take-off and vertical landing; vertical/short take-off and landing aircraft; vertical take-off and landing.

Definicija: 1. Navigacijska kontrolna točka, ki jo zrakoplov uporablja kot označbo za določanje smeri. 2. V amfibijskih operacijah, kontrolna točka v zraku na tistem koncu sistema linij za prilet helikopterjev, ki je obrnjen proti morju, iz katere se helikopterski valovi pošiljajo vzdolž izbrane priletne linije helikopterja do začetne točke.

Definicija: Največja bruto teža, pri kateri sme letalo vzleteti ob upoštevanju omejitev na račun oblike ali delovanja.

Definicija: pomeni zrakoplov, ki mu vertikalni dvig ter pogon/dvig med letom omogočijo rotorji s spremenljivo geometrijo ali motorji/pogonske naprave, ki so pritrjeni na trup ali krila ali jih ti vsebujejo.